Kunci so rastlinojede živali, zato jim najbolj ustreza hrana, ki vsebuje vlakna in veliko beljakovin ter topnih ogljikovih hidratov. Za osnovno hrano priporočam seno, ječmen ter druga žita,  zelenjava in brikete pa naj ima kot dodatek vendar šele po 5 mesecu. Vse ostalo naj bo zgolj posladek (sem spadajo tudi jabolka, nikakor pa ne sladkarije).

Primerna zelenjava je: korenje, zelje, ohrovt, peteršilj, brokoli in solata.

Pri uvajanju novih vrst zelenjave se lahko pojavi driska, zato to počnite postopoma (eno vrsto naenkrat in vsakič po malo dva grižlaja do tri). Na ta način boste namreč lahko izločili tisto, ki mu ne odgovarja ter videli, če dobi drugi dan drisko ali zaprtje potem je bolje prenehati s svežo hrano oz. briketi odvisno od česa je dobil drisko oz. mu nekaj časa bolje da ne daste tistega več in ga iate samo na ječmenu ter senu). Kuncu lahko daste tudi suh kruh vendar tudi postopoma ter ne veliko, saj ga lahko napihne.

​

​

Vodilo za prehrano odraslega kunca (od 5 meseca dalje) je:​

​

• ​neomejena količina sena

• ​sveža voda (neomejeno)

• 1/2 skodelica ječmena

• ​​enkrat tedensko briketi vmešani med ječmen ​

(pol ječmena pol briketov)

​

Pri briketih se je najbolje držati rekla “manj je več”, saj s preveliko količino briketov kunec hitro zasiti svoje energetske potrebe, zato ne čuti potrebe, da bi žvečil seno.  Seno oz. vlaknina je v prehrani nujna. V črevesju ima čistilno vlogo, saj odstranjuje dlake in preprečuje blokade, s stalnim žvečenjem pa kunec zadostno obrablja svoje zobke. Pri premajhnem vnosu sena lahko pride do težav kot so klobčiči dlake v črevesju in predolgi zobje.

​

​Debelost povzroči zdravstvene težave
Pazite, da kunec ne bo postal predebel, kar se lahko hitro zgodi, če jé samo ali predvsem brikete. Debelost s seboj prinese zdravstvene težave. Kunci namreč pojedo (mehki) del svojih iztrebkov – to so izločki slepega črevesa oz. cekotrofi, kjer nastanejo s pomočjo simbiotskih bakterij in zato vsebujejo visoko koncentracijo beljakovin in vitamina B. Ker debel kunec ne doseže zadnjega dela svojega telesa, teh iztrebkov ne more jesti, zato je prehransko prikrajšan. Pojavi se tudi sindrom “sticky bottom” – lepljivi zadek. Mehki del iztrebkov se mu namreč prilepi nanj.